Pozdravljen, februar!

Povejte, ste tako veseli kot jaz, da je januarja konec?

Res ni bil med lažjimi meseci… S super nizkimi temperaturami in zimsko melanholijo…

photo: Loft O Decor – Etsy Shop

No, saj ni bil tako slab mesec. Je pa bil pika na i obdobju, ki se je začelo nekje v oktobru. V bistvu sem vedela, da me to čaka, saj vsako leto dobim porcijo. Pravzaprav sem se med divjo spomladonsko in poletno sezono 2016, na trenutke celo veselila tega obdobja.

Hm, mogoče se je začelo že v septembru? Ni gotovo… Spomnim se, da preden sva šla z Juretom na morje konec septembra, nisem bila prepričana, če je to dobra ideja. Mislim, definitivno sem si zaslužila počitnice, samo ni mi bilo jasno, kako bom en teden zdržala brez dela. Mogoče bi bili štirje dnevi dovolj?


No, izkazalo se je, da se lahko zelo hitro prelevim iz deloholika v čistega hedonista. Po enem tednu bi najraje dopust podaljšala na en mesec, haha. Ampak sem morala lotiti dela, ker me je čez par tednov že čakal Porto.

A nekako nisem bila zmožna iti all in. In naročil skorajda ni bilo. Skoraj nič nisem zaslužila v tistih treh tednih.

Sposoditi sem si morala denar, da sem lahko šla.

Kar je bilo pravo razočaranje, glede na to, da je bilo 2016 leto, ko sem končno lahko vsem tistim, ki me potem, ko jim povem, kaj počnem, z dvignjeno obrvjo (in tistim pogledom, ki ga imajo realisti, ko govorijo s sanjači) vprašajo “Pa lahko preživiš od tega?”, da “Ja, lahko”.

In svoj biznis furam tako kot se meni zdi prav, delam to, v kar verjamem, in kljub temu, da ogromno delam, imam še vedno čas za knjige in druženje s prijatelji. In ponoči dobro spim. Razen če sem tako pod vplivom navdiha, da ne morem.


 

Porto je bil fantastičen. Bi bilo fajn, če bi napisala celo objavo o izkušnji, ampak verjetno ne bom. Ali pač. Bomo videli. Tam sem bila tako navdihnjena, da sem komaj čakala, da se vrnem domov in nadaljujem z delom.

A potem se je spet začelo. Melanholija.

To opažam zadnja leta, še posebej intenzivno pa v zadnjem, ko sem se odločila, da bom v sozvočju s cikli Narave.

Ko pride jesen, začnem padati. V sebe. Začnem se zapirati. Grem navznoter. Postanem samotar. Navzven izgleda precej dolgočasno, a se ogromno dogaja. V sebi potujem po prostranstvih podzavesti.

Meja med realnostjo in sanjami postane kot meja med s snegom pokritimi polji in belim zimskim nebom na megličasto popoldne. Skorajda je ni.

Pod vprašaj postavljam svoje odločitve zaradi neverjetno intenzivnih sanj, ki jih imam, preden se zjutraj drugič zbudim.

namastay-in-bed-printable-morning-poster

photo: Loft O Decor – Etsy Shop

Gledam te zombije v sebi, srce mi razbija, trudim se ostati zavestna, prisotna z njimi, saj predstavljajo dele mene, ki so postali grozljivi ravno zato, ker se jih trudim ignorirati. Letim z zmaji. Mučilne oklepe, ki me zbadajo, spreminjam v školjke, ki varujejo biser. Biser, ki sem. Dajem si ljubezen in sočutje. Dajem si pozornost. Zvezde v sebi povezujem v ozvezdja.

Seveda naredim tudi kaj, da preživim. Kuham. Grem na sprehod. Pač takšne stvari, ki jih vsak dan počnemo. No, pozimi se ne tuširam vsak dan. In ne da se mi izpostavljat.

Zgubim interes za delo. Za služenje denarja. Nima smisla. Nič nima smisla. Življenje nima smisla.

In ogromno jočem. Kaj za vraga je narobe z mano? Zakaj se že ne spravim k sebi? Zakaj ne odrastem? Zakaj si ne poiščem normalne službe v kateri bi me odpustili, če se ne bi prikazala? (Zato, ker bi jo po treh mescih pustila, če ne že prej). Sama sebe ne morem odpustiti.

more-issues-than-vogue-fashion-poster

photo: Loft O Decor – Etsy Shop

Mislim, lahko bi naredila samomor, ampak ne bom (ne da resno razmišljam o tem), ker vem iz vseh dosedanjih izkušenj, da pomlad zmeraj pride in da se bom spet zaljubila v življenje. In vse bo začelo brstet in življenje me bo spet obsipavalo z darili na vsakem vogalu.

photo: Loft O Decor – Etsy Shop

In spet bom hvaležna za zimo. Hvaležna bom sebi, da sem šla v globine..

Ah, januar. Pred dvema letoma je bila moja tema tega časa krivda. Glede vsega sem se počutila krivo, jeez. Lani je bil strah pred neznanim. No, pred posledicami nečesa, za kar sem vedela, da moram narediti. Preseliti se na svoje, namreč. Kar mi je tudi uspelo, juhu.

Ti intenzivni občutki v januarju mi pomagajo pri odraščanju. Tako je, kot da naletim na nek občutek v svojem telesu, ki je bil tam že ves čas, a sem se ga tako navadila, da ga sploh nisem mogla videti. Je kot nekaj v ozadju, na kar ne moreš pokazat s prstom, a vseeno vpliva nate. In potem začnem to opažati in dam temu svojo pozornost, in naenkrat padem v jok ali postanem besna. Spomnim se stvari, ki sem jih že davno pozabila ali potlačila. 

Ta januar je bila to žalost. Globoka žalost. Saj ne vem, če sva že zaključili. Sem jo pa  začela priznavat. 26 let, 7 mesecev in par dni žalosti. Jokala sem za sebe. Zaradi omejenega znanja kot otrok nisem mogla vedeti, da stvari, ki se dogajajo okrog mene, oblikujejo moj pogled na svet in da bo ta pogled potem oblikoval moj svet. Jokala sem za člane družine, ker so toliko trpeli, ne da bi vedeli, da življenje ne rabi biti tako boleče, ne da bi vedeli, da so ljubljivi, da ni potrebe po tem obramba/napad stanju. Jokala sem za očeta, ki je umrl, preden bi lahko začel sprejemati drugačne odločitve.

In naslednji dan, ko sem se zbudila, sem bila spet navdihnjena in zaljubljena v življenje. In bilo mi je do dela! Širila bi ljubezen na svoje stranke, širila bi jo na svet. In pisala bi!

Bilo je nasprotje depresije: ekspresija.

 

get inspired get to work quote poster

photo: Loft O Decor – Etsy Shop

Celo to sem opazila, da ko govorim z mamo po telefonu, čutim obojestransko razumevanje. Ne počutim se več stisnjeno, temveč se zraven napolnim. Kar je čudovito.

Spet se skoraj jočem, od lepote transformacije.

Da še pripišem tako za sebe – da bom vedela, ko bom čez par let to brala – nisem samo depresirala cel mesec. Porihtala sem davke, prvič kupila drva (kako odraslo!). Planirala. Dejansko naredila nekaj za posel. Napisala dve objavi. Spet začela slikati na platno. Nehala kadit. In iz vegetarijanstva preklopila na pretežno veganski način prehranjevanja.

yesterday-now-tomorrow-inspirational

photo: Loft O Decor – Etsy Shop

Tolaži me, ko vidim, da nisem edina v zimskem spanju. Letos sem videla kar nekaj objav naokrog po internetu o hibernaciji, tudi pri ljudeh, ki so mi zgled.

A si vseeno želim, da se počasi neha, ker imam položnice za plačat. Res je čas, da vklopim hustle mode.

Kako pa kaj ti in zimsko spanje? Kako greš skozi to obdobje?

P.S.: Še vedno imam razprodajo izdelkov na zalogi na 3ptice.com. Pohiti, ker je bo ta torek, 7.2.2016, konec.

 

***
If you feel like you are getting something from this blog and you would like to give something back, click the button below and buy this girl a cup of coffee, okay?. You are awesome!
Thanks! ((:

Anita Puksic - Life.Style.Fun.

Rada imam knjige in globoke pogovore. Razmišljam in pišem. Ter ustvarjam okolju prijazne modne dodatke za ljudi, ki jim je mar za naravo. In sebe. 3 Ptice

3 Comments

  1. Oh kako zelo te razumem! Tudi sama bi pozimi najraje imela zimsko spanje in ne komunicirala z nikomur. Zna biti naporna ta refleksija, a po drugi strani mi je všeč in imam rada to obdobje.. No pri meni je pa letos glavna tema sprejemanje in prepuščanje življenju – brez kontrole kako bi morale stvari potekat.. 🙂

    • Janja, hvala za komentar in razumevanje!
      A ne da, meni je tudi to obdobje po svoje všeč, kljub napornosti. Se pa vseeno veselim pomladi in poletja ((:
      Uh, ja, zaupanje Življenju! In Sebi <3
      Objem v tvojo smer.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja